Dejanja vlad komunističnih držav so bila predmet kritik po vsem političnem spektru.[1] Po mnenju kritikov vladavina komunizma vodi v totalitarizem, politično represijo, omejevanje človekovih pravic, slabo gospodarsko uspešnost ter kulturno in umetniško cenzuro.[2] Vladavino komunizma so še posebej ostro kritizirali antikomunisti in desničarski kritiki, pa tudi drugi, kot npr. učenjaki, kritiki, strokovnjaki, zgodovinarji, demokratični socialisti in libertarni socialisti. Vladajoče komunistične partije so izpodbijala tudi domača nesoglasja.[3]
Več avtorjev je opazilo vrzeli med uradno politiko enakosti in ekonomske pravičnosti ter realnostjo pojava novega razreda v komunističnih državah, ki je uspeval na račun preostalega prebivalstva. V Srednji in Vzhodni Evropi so dela disidentov Václava Havela in Aleksandra Solženicina pridobila mednarodno veljavo, prav tako dela razočaranih bivših komunistov, kot je Milovan Đilas, ki je obsodil nov razredni ali nomenklaturni sistem, ki je nastal pod vladavino komunistične partije.[4][5][6] Večje kritike prihajajo tudi s strani antistalinistične levice in drugih.[7][8][9][10] O njeni družbeno-ekonomski naravi se je veliko razpravljalo, različno je bila označena kot oblika birokratskega kolektivizma, državnega kapitalizma, državnega socializma ali popolnoma edinstven način proizvodnje.[11][12][13][14]
Vladavina komunizma je bila ostro kritizirana kot avtoritarna ali totalitarna zaradi aretacij in pobijanja političnih nasprotnikov in družbenih razredov (tako imenovanih "sovražnikov ljudstva"), preganjanja vere, etničnega pobijanja, prisilne kolektivizacije in uporabe prisilnega dela v koncentracijskih taboriščih. Vladavina komunizma je bila obtožena tudi zločinskih dejanj v Kambodži, na Kitajskem, Poljskem in v Ukrajini, kar je privedlo do velikih genocidov.[15] Vendar med znanstveniki ni soglasja in je to odvisno od uporabljene definicije genocida. Zahodnjaška kritika komunistične vladavine je temeljila tudi na kritiki socializma s strani ekonomistov, kot sta Friedrich Hayek in Milton Friedman, ki sta trdila, da sta državno lastništvo in načrtno gospodarstvo, značilno za komunistično vladavino v sovjetskem slogu, odgovorna za gospodarsko stagnacijo in pomanjkanja gospodarstva, ki zagotavljajo malo spodbude za posameznike za izboljšanje produktivnosti in vključevanje v podjetništvo.[16][17][18][19][20] Antistalinistična levica in drugi levičarski kritiki jo vidijo kot primer državnega kapitalizma in jo označijo kot "rdeči fašizem" v nasprotju z levičarsko politiko.[21][22] Drugi levičarji, vključno z marksizmo-leninisti, jo kritizirajo zaradi njenih represivnih državnih dejanj, hkrati pa priznavajo določene napredke, kot so egalitarni dosežki in modernizacija v takih državah.[23][24][25] Protikritika je raznolika, vključno s pogledom, da predstavlja pristransko ali pretirano protikomunistično pripoved. Nekateri akademiki predlagajo bolj niansirano analizo vladavine komunistične partije.
O presežni umrljivosti pod vladavino komunizma so razpravljali kot del kritične analize vladavine komunistične partije. Po besedah Klas-Görana Karlssona je bila razprava o številu žrtev vladavine komunistične partije "izjemno obsežna in ideološko pristranska."[26] Vsak poskus ocene skupnega števila pobojev pod vladavino komunistične partije je v veliki meri odvisen od definicij, v razponu od nizkih 10–20 milijonov do celo 110 milijonov.[27] Kritike nekaterih ocen so večinoma osredotočene na tri vidike, in sicer na (i) da ocene temeljijo na redkih in nepopolnih podatkih, kadar so pomembne napake neizogibne; (ii) številke so nagnjene na višje možne vrednosti; in (iii) tistih, ki umirajo v vojni in žrtev državljanskih vojn, holodomorja in drugih lakot pod vladavino komunizma, ne bi smeli šteti. [28][29][30][31][32][33]
↑John Morgan, W. (2001). "Marxism–Leninism: The Ideology of Twentieth-Century Communism". In Wright, James D., ed. International Encyclopedia of the Social & Behavioral Sciences (2nd ed.). Oxford: Elsevier. pp. 657–662.
↑Smith, S. A. (2014). The Oxford Handbook of the History of Communism. Oxford: Oxford University Press. p. 126. ISBN9780191667527. "The 1936 Constitution described the Soviet Union for the first time as a 'socialist society', rhetorically fulfilling the aim of building socialism in one country, as Stalin had promised."
↑Sawicky, Nicholas D. (20. december 2013). The Holodomor: Genocide and National Identity (Education and Human Development Master's Theses). The College at Brockport: State University of New York. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. februarja 2021. Pridobljeno 6. oktobra 2020 – prek Digital Commons. Scholars also disagree over what role the Soviet Union played in the tragedy. Some scholars point to Stalin as the mastermind behind the famine, due to his hatred of Ukrainians (Hosking, 1987). Others assert that Stalin did not actively cause the famine, but he knew about it and did nothing to stop it (Moore, 2012). Still other scholars argue that the famine was just an effect of the Soviet Union's push for rapid industrialization and a by-product of that was the destruction of the peasant way of life (Fischer, 1935). The final school of thought argues that the Holodomor was caused by factors beyond the control of the Soviet Union and Stalin took measures to reduce the effects of the famine on the Ukrainian people (Davies & Wheatcroft, 2006).
↑Hayek, Friedrich (1935). "The Nature and History of the Problem"; "The Present State of the Debate". Collectivist Economic Planning. pp. 1–40, 201–243.
↑Durlauf, Steven N.; Blume, Lawrence E., ed. (1987). The New Palgrave Dictionary of Economics Online. Palgrave Macmillan. Retrieved 2 February 2013. doi:10.1057/9780230226203.1570.
↑Biddle, Jeff; Samuels, Warren; Davis, John (2006). A Companion to the History of Economic Thought, Wiley-Blackwell. p. 319. "What became known as the socialist calculation debate started when von Mises (1935 [1920]) launched a critique of socialism".
↑Levy, David M.; Peart, Sandra J. (2008). "Socialist calculation debate". The New Palgrave Dictionary of Economics. Second Edition. Palgrave Macmillan. ISBN978-0333786765.
↑Cliff, Tony (1996). State Capitalism in Russia(PDF). Pridobljeno 6. oktobra 2020 – prek Marxists Internet Archive.
↑Voline (1995). Prevod: Sharkey, Paul. »Red Fascism«. Itinéraire. Paris (13). Pridobljeno 6. oktobra 2020 – prek The Anarchist Library. First published in the July 1934 edition of Ce qu'il faut dire (Brussels).{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: postscript (povezava)
↑Dallin, Alexander (2000). "Reviewed Work(s): The Black Book of Communism: Crimes, Terror, Repression by Stéphane Courtois, Nicolas Werth, Jean-Louis Panné, Andrzej Paczkowski, Karel Bartošek, Jean-Louis Margolin, Jonathan Murphy and Mark Kramer". Slavic Review. 59 (4): 882‒883. DOI: 10.2307/2697429. JSTOR2697429.
↑Harff, Barbara (1996). "Death by Government by R. J. Rummel". The Journal of Interdisciplinary History. 27 (1): 117–119. DOI: 10.2307/206491. JSTOR206491.
↑Kuromiya, Hiroaki (2001). "Review Article: Communism and Terror. Reviewed Work(s): The Black Book of Communism: Crimes, Terror, and Repression by Stephane Courtois; Reflections on a Ravaged Century by Robert Conquest". Journal of Contemporary History. 36 (1): 191–201. DOI: 10.1177/002200940103600110. JSTOR261138. Predloga:S2CID.
↑Paczkowski, Andrzej (2001). "The Storm Over the Black Book". The Wilson Quarterly. 25 (2): 28–34. JSTOR40260182.
↑Weiner, Amir (2002). "Review. Reviewed Work: The Black Book of Communism: Crimes, Terror, Repression by Stéphane Courtois, Nicolas Werth, Jean-Louis Panné, Andrzej Paczkowski, Karel Bartošek, Jean-Louis Margolin, Jonathan Murphy, Mark Kramer". The Journal of Interdisciplinary History. 32 (3): 450–452. DOI: 10.1162/002219502753364263. JSTOR3656222. Predloga:S2CID.